Srečanje partnerjev v evropski prestolnici kulture – Materi

V mesecu juliju smo se v okviru projekta Orange City, katerega glavna naloga je promocija »oranžne« oz. kreativne ekonomije skozi kulturo naših mest, ponovno srečali s partnerji projekta, tokrat v južnoitalijanskem mestecu Matera, ki slavi kot letošnja evropska prestolnica kulture. Središče dežele Bazilikata, v katero spada še pokrajina Potenza, je edinstven prostor ležeč med italijanskimi deželami Apulijo, Kalabrijo in Kampanijo, ki je navdihnil umetnike, pisatelje, filmske ustvarjalce in druge intelektualce različnih generacij, da so jo vključili v svoje zgodbe. Različni kulturni delavci, umetniki, trgovci in ostali prebivalci mesta nudijo možnost vpogleda v življenje ljudi nekoč skozi muzeje, rokodelske in umetniške trgovine, bivališča, cerkve, restavracije s ponudbo lokalne hrane in pijače ter skozi različne predstavitve.

Srce mesta Matera predstavlja zgodovinsko središče s starodavnimi kamnitimi bivališči, imenovano Sassi, ki v prevodu pomeni »skalnat svet«, ki je bilo poseljeno že v dobi paleolitika. Mesto je zraslo na ogromnem območju vzdolž kanjona, kjer so si tamkajšnja ljudstva prav zaradi njegove lege in ogromnih količin voda v skale izklesala svoja bivališča. K značilnostim mesta je močno prispeval prihod krščanstva, ki se lahko pohvali s številnimi cerkvami in samostani. V srednjem veku so skalnato sotesko poseljevale skupnosti iz Kapadokije, Armenije, Male Azije in Sirije, ki so se zatekle v že obstoječe jame, jih dodatno izkopale in si v njih zgradile lastna bivališča. Prispevale so k nastanku cerkva, umetniških in kulturnih del ter kulture nasploh. V prvi polovici 16. stoletja je v Matero zaradi turške okupacije prispelo tudi večje število beguncev iz Albanije in Balkana, tako imenovanih »schiavonov« oz. slovanskih vojnih ujetnikov, ki so se razkropili tudi po deželah Apulije, Kalabrije in Abrucev. Po združitvi Italije leta 1861, je v Materi in na večjem območju dežele Bazilikata zaradi ropanj, razdelitev državnih ozemelj, zaseganj in prodaj cerkvenih dobrin, ki so omogočale preživetje najrevnejših slojev, prišlo do osiromašenja podeželskega prebivalstva. Prebivalci, ki so bili večinoma kmetje, pastirji in lovci so bili v tem jamskem naselju brez kanalizacije in čiste vode, v svojih majhnih bivališčih pa so svoj prostor delili z domačimi živalmi (z ovcami, kozami, osli…). Konec 19. in v začetku 20. stoletja se je položaj še poslabšal, saj je bila zaradi slabih življenjskih razmer prisotna velika stopnja smrtnosti otrok. Šele po 2. svetovni vojni, z rojstvom Republike Italije leta 1946, je Italija odkrila Matero, ki je veljala za nacionalno sramoto in simbol revščine in bede, zato je po zakonu iz leta 1952 moralo svoje domove zapustiti 15.000 ljudi in se preseliti v novo sosesko v mestu. Večina jamskih prebivališč je tako ostalo praznih in staro mestno jedro je zaprlo svoja vrata. Ključni trenutek je bilo leto 1993 z razglasitvijo Matere (kamnitega območja Sassi) za svetovno kulturno dediščino. Mesto so začeli prenavljati in tako večino jamskih prebivališč spremenili v lokale, restavracije in hotele. V mestu se danes odvijajo različni dogodki, razstave, prireditve, med katerimi je bilo letos mesto v znamenju počastitve 50-letnice človekovega pristanka na Luni.

Matera je prvo mesto v južni Italiji, ki nosi naziv evropska prestolnica kulture. Za laskavi naziv v letu 2025 pa se poteguje tudi Kranj.

 

Prijavite se na naše e-novice!